Lastnosti
Cerkev sv. Ivana stoji na pečini, na robu šebreljske planote, nad čarobno reko Idrijco. Do nje vodi nedavno ponovno urejena vojaška pot, mulatjera, ki je bila v uporabi v 1. svetrovni vojni, do cerkve pa lahko pridete tudi mimo jame Divje babe, kjer so arheologi našli najstarejšo piščal na svetu. Na mestu cerkve je nekoč stalo predkrščansko svetišče, posvečeno soncu, in marsikdo začuti na tem mestu posebno energijo, za katero so vedeli že naši davni predniki. Cerkev sv. Ivana naj bi na tem mestu stala že leta 1595, leta 1763 so jo po naročilu goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa porušili, da bi lahko kamenje uporabili za zidavo nove cerkve sv. Jurija v središču vasi. Domačini se kasneje niso sprijaznili s tem, da bi kar pozabili na nekdanjo cerkev. Sami so jo leta 1870 pričeli graditi, pri ureditvi notranjosti pa je sodeloval tudi znani umetnik Jurij Tavčar.
Obrobje šebreljske planote je bilo v preteklosti deležno številnih pozornosti. Cerkev Svetega Ivana je bila namreč po skrbni študiji vojaških strategov izbrana kot ena osrednjih obrambnih točk, ki jih je pred grozečim prodorom Italijanske vojske načrtoval in izpeljal polkovnik Harl, najožji sodelavec znamenitega generala Svetozarja Borojeviča. Pod cerkvijo in v okolici so bile zgrajene veličastne utrdbe, ki pa svojemu namenu k sreči niso služile, saj se je morija zaključila že na soški fronti.
Poti