Lastnosti
Nahajamo se na širšem področju Porezna, natančneje ob njegovem južnem vznožju. Okolica je primerna za zalezovalce slapov: zeleno gričevje vsenaokoli, malo ali nič ravnine, zgoraj višje pa skale. Po kolovozu gremo najprej mimo male hidrocentrale - pravega dokaza, da ima Zapoška skozi vse leto dovolj vode. In da nismo prišli zaman. Sprva je grapa še dokaj široka, a se kmalu začne ožiti in preide v malo širšo sotesko s prepadnimi stenami, kjer si je voda kot z ostrim nožem izrezala svojo pot. Po 20 minutah pridemo do spodnjega, čokatega, 7 metrov visokega slapu na Zapoški, ki se bohoti na skalnem podoru in se ima za svojo širno mogočnost v celoti zahvaliti svojima višjeležečima pritokoma. Do njega se spustimo na desno, kjer je pač najprimerneje. Pot nadaljujemo z leve strani slapu in po novih 20 minutah najprej prestopimo na drugi breg potoka in pridemo do drugega, srednjega slapu, ki je obenem slap na levem izviru Zapoške. Pravzaprav gre za razgibano slapišče, dolgo 25 metrov: v zgornjem delu je lep slap, ki se nadaljuje z razgibanimi skočniki v spodnjem delu in končno pridrsi v Zapoško ter tako ustvari sotočje izvirov. Poti sledimo po desnem bregu (in se ne menimo za lapuhovje in koprivje) še nadaljnih 50 metrov, dokler nam poti ne zapre pokončna stena preko katere pada dvopramenski (pravzaprav dvovirni), 12 metrov visok tretji, zgornji slap, ki je obenem tudi slap na desnem izviru Zapoške. Slap je nenavaden po eni značilnosti: nismo še imeli priložnosti, da bi se kar v sam slap stekal še en pritok (resda je majhen, a z lahkoto boste opazili tanko vodnato črto na levo in višje od glavnega vodnega toka).